• Slovenščina
  • Magyar
  • English
  • Deutsch

Znamenitosti mestnega dela – "Mesto tradicij in priložnosti"

Lendavski grad

Lendavski grad stoji nad starim delom mesta na strmem hribu, ki se dviga med slikovitimi vinorodnimi griči na nadmorski višini 266 m. Grad v zdajšnji obliki je nasledil srednjeveški grad, ki je stal prav na tem mestu. Prvotnega so zgradili v 12. stoletju, o čemer naj bi pričale freske v grajski kapelici. Lendavski grad je prvič omenjen v darilni listini leta 1192. Skozi leta je grad večkrat spremenil svojo podobo, predvsem v času vladavine rodbine Bánffy. V tistem času so na tem območju pustošili Turki, a jim lendavskega gradu ni uspelo nikoli zavzeti. Grad je v teh napadih utrpel precejšnje poškodbe, zato so ga zadnji lastniki, plemiška družina Esterházy, iz hvaležnosti do cesarja Leopolda I. leta 1712 obnovili in prezidali v obliki črke L. Zadnjo večjo spremembo je grad doživel v 19. stoletju, ko so ga temeljito obnovili. V njegovih prostorih ima sedež Galerija-Muzej Lendava, ustanovljen leta 1973. V galerijski zbirki sta shranjeni likovna dediščina lendavskih umetnikov in zbirka umetnin, ki so nastale v okviru tradicionalnih mednarodnih likovnih kolonij.

Župnijska cerkev sv. Katarine

Predhodnico današnje cerkve, ki je bila zgrajena ob koncu 12. stoletja, so uničili Tatari. Na začetku 16. stoletja je dal János Bánffy postaviti v severnem delu mesta samostan in ob njem cerkev, ki pa so jo porušili Turki. Ta zgradba je bila po vsej verjetnosti zelo razkošna in veličastna, saj celo Nacionalna galerija v Budimpešti hrani štiri njene reliefe. Današnjo cerkev je dala med  leti 1749 in 1751 zgraditi ena izmed ženskih članic plemiške družine Esterházy. Glavni oltar krasi slika svete Katarine Aleksandrijske, zavetnice cerkve. Slika je delo italijanskega slikarja Felixa Barazuttija. Baročno podobo cerkve poudarjajo štirje stranski oltarji. Pod prezbiterijem je dobila mesto kripta, kjer so pokopani nekateri člani rodbine Esterházy. V cerkvi hranijo tudi zlat kelih, ki ga je leta 1608 podaril graščak Kristóf Bánffy. Do leta 1777 je lendavska fara organizacijsko sodila k zagrebški nadškofiji, pozneje pa k  sombotelski škofiji. Po 1. svetovni vojni je postala del mariborske oziroma lavantinske škofije, zdaj pa sodi pod murskosoboško škofijo.

Sinagoga in judovsko pokopališče

Leta 1866, v času službovanja rabina Mojzesa Schacherlsza, so začeli graditi sinagogo, ki stoji še danes in je poleg mariborske edina v Sloveniji. Preprosto, a vendar čudovito enonadstropno monolitno zgradbo na skoraj kvadratni osnovi pokriva štirikapnica, fasado pa členijo le pilastri in konkavni venec pod streho.  Kot sakralni objekt je sinagoga delovala do leta 1944, ko so po izgonu Judov verske obrede opustili. Danes krasi notranjost šest v pozlato odetih železnih kaneliranih stebrov s korintskim kapitelom, ki podpirajo galerijo. Od prvotne opreme je ostala le še ura. Po desetletjih degradacije je bila sinagoga v devetdesetih letih 20. stoletja  prenovljena in danes služi kot razstavni ter prireditveni prostor. V letu 2013 je bila razglašena za vseslovenski muzej holokavsta. Judovsko pokopališče je v Dolgi vasi. Tam lahko vidimo 128 nagrobnikov z napisi, pokopališče pa se deli na tri dele in je spomeniško zaščiteno, prav tako sinagoga. V Lendavi je delovala tudi judovska šola, stavbo so leta 1999 podrli.

Mestna hiša

Dolnjelendavska hranilnica je leta 1891 odkupila hotel Krono, ki je bil del posestva kneza Esterházyja in središče gostinske dejavnosti v mestu. Zgradbo so obnovili, da je zadoščala zahtevam sodobnega časa in v njej uredili 12 sob za goste, poleg tega je razpolagala še z ledenico, kegljaško progo, kavarno, restavracijo, plesno dvorano, hlevom za 40 konj in remizo. Od obnove leta 2006 se v njej nahaja Mestna hiša. V preddverju je na ogled skulptura protestantskega pridigarja Györgyja Kultssárja, delo kiparke Irene Brunec, ki simbolizira brezmejno moč knjig in sožitja, ki se skozi stoletja le še poglablja in utrjuje.

Evangeličanska cerkev

V letih od 1931 do 1934 je bila zgrajena evangeličanska cerkev, ki jo je zgradil mojster Josip Ascherl iz Dolnje Lendave s klasicističnimi slogovnimi elementi po gradbenih načrtih arhitekta Antala Kelemena in je dvojčica evangeličanske cerkve v Csorni na Madžarskem. Notranja oprema in prižnica sta leseni, oltarska slika pa je delo lendavskega slikarja Ludvika (Lajcsija) Pandurja. Danes k dvojezični, madžarsko-slovenski lendavski gmajni, ki šteje okrog 110 članov, sodijo: Lendava, Dolina, Čentiba, Trimlini, Petišovci, Dolnji in Gornji Lakoš, Dobrovnik, Kapca, Žitkovci, Genterovci, Dolga vas, Gaberje in Radmožanci. Nekaj vernikov je celo iz obmejnih vasi sosednje Hrvaške.

Center Bánffy

Hišo je leta 1887 kupil ugledni judovski odvetnik dr. Adolf Wollák, ko se je z družino priselil v Dolnjo Lendavo. V dvoriščni zgradbi je v drugi polovici 18. stoletja delovala prva judovska molilnica, ki je bila predhodnica sinagoge. Danes v zgradbi domuje Center Bánffy, ki deluje v okviru Zavoda za kulturo madžarske narodnosti. Center Bánffy je pomemben kulturni »izvir« madžarske kulture, ki ga radi obiskujejo tako domačini kot tudi turisti, ki jih zanimajo madžarske knjige in časniki, bogati umetniški in poljudnoznanstveni programi, pa tudi obiskovalci, ki si želijo zgolj privoščiti dobro kavo in slastno pecivo, hkrati pa občutiti vzdušje meščanskega življenja. Center, ki deluje v okviru Zavoda za kulturo madžarske narodnosti, je dobil svoje ime  po znani dolnjelendavski aristokratski družini, ki je bila ena pomembnih rodbin Madžarske v 17. stoletju ter  nepogrešljiv mecen in spodbujevalec kulture kraja.

Gledališka in koncertna dvorana

Načrte za veličastno stavbo gledališke in koncertne dvorane Lendava je narisal priznani madžarski arhitekt Imre Makovecz, v svetu priznan kot zagovornik organske arhitekture. Za gradnjo je izbral naravne materiale, v detajle in strukturo zgradbe pa je vnesel elemente zgodovine in mitologije kraja. Dvorana je bila zgrajena leta 2004, razprostira se na 1400 m2 površine in ima kar 2400 m2 notranjih uporabnih površin. Pritličje in galerijo preddverja krasijo kipi domačega likovnega umetnika, akademskega kiparja Ferenca Királyja. Preddverje je prijeten prostor za druženje, pogostitve, sprejeme in druge svečanosti ob odprtjih razstav. S pogledom na cerkev, grad in sinagogo nudi mimoidočim pravo kulturno doživetje. Dvorana s 444 sedeži, velikim odrom in profesionalno opremo omogoča izvedbo vseh vrst gledaliških, glasbenih, plesnih prireditev, primerna pa je tudi za kongresne in seminarske prireditve. V stavbi obratuje tudi kavarna.

Muzej meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva

Na začetku 20. stoletja grajena meščanska hiša je ena najlepših neobaročnih zgradb Pomurja. Razgibano in močno čeljeno fasado krasi še eden od ohranjenih, baročno zasnovanih strešnih stolpičev. Prav tako je ohranjena tudi lepo oblikovana štukatura. Od leta 2007 je v stavbi odprt Muzej meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva. V prvem prostoru muzeja je predstavljen razvoj meščanstva Lendave. Obdobje med letoma 1867 in 1914 je bilo zlato obdobje razvoja mesta. Prav tako je na ogled zapuščina lendavskih lekarnarjev – lekarniška oprema iz 19. stoletja. Leta 1835 je namreč Béla Kiss v Dolnji Lendavi ustanovil prvo lekarno v Pomurju. Mestu je bila v ponos tudi dežnikarna Hungaria/Hungária Hazai Ernyőgyár Rt., ki je bila po vsej verjetnosti prva na ozemlju Avstro-Ogrske. V drugem delu muzeja so na ogled stari tiskarski stroji ter listine in časopisi, ki so jih tiskali v Dolnji Lendavi. Tukaj so natisnili prve tri knjige na ozemlju današnje Slovenije, ki jih je napisal madžarski pridigar György Kultsár.

Knjižnica

Vila z notariatom kraljevega notarja Oszkárja Laubhaimerja je bila zgrajena leta 1906 po načrtih neznanega arhitekta iz Budimpešte. Zgradba je edinstven kulturni spomenik neobaročne mestne arhitekture. Njeno zunanjost karakterizirajo štirje vogalni stolpiči in baročne kartuše, notranjost, v kateri danes deluje knjižnica, pa je opremljena z bogato štukaturo in secesijskimi barvnimi vitraži verjetno iz šole Mikse Rótha. Ob 100. obletnici rojstva Miška Kranjca so na dvorišču postavili njegovo bronasto skulpturo, delo kiparja Tršarja.