Ameriška nevroznanstvenica Lisa Genova (1970) je leta 2007 objavila roman, v katerem je opisala, kako je pojav zgodnje Alzheimerjeve bolezni spremenil življenje lingvistke Alice Howland, ugledne univerzitetne profesorice na oddelku za kognitivno nevroznanost. Alice je bila pri skoraj petdesetih na vrhuncu znanstvene kariere, imela je odrasle otroke in uspešnega moža, tudi znanstvenika. Ko je začela pozabljati besede in se izgubljati na vsakdanjih poteh, se je začelo tudi njeno dolgo potovanje v neznano.
Lisa Genova, ki dotlej ni napisala nobene knjige, je za opis bolezni izbrala romaneskno obliko, saj ni hotela simptomov in znakov opisovati od zunaj, temveč se je želela približati dogajanju v junakinji sami in njeni interakciji z drugimi. Bolezen namreč nezadržno vpliva tudi na okolico, predvsem na najbližje. Nastal je pretresljiv vpogled v stiske in strahove neke osebnosti, ki se nezadržno spreminja.
Leta 2013 je režiserka in igralka Christine Mary Dunford priredila roman za oder. Oprla se je na stično točko med naravo bolezni in gledališko uprizoritvijo. Če bolnik z Alzheimerjevo boleznijo pozablja svojo preteklost in izgublja sposobnost za predstave o prihodnosti, mu ostane izolirano in zato toliko intenzivnejše doživljanje sedanjega trenutka. To pa je podobno temu, kar počnemo ob spremljanju gledališke predstave. Z uvedbo dramskega lika, ki pooseblja Aliceino notranjost, je v napeto in pretresljivo zgodbo dodala nov, večkrat celo humoren pogled, predvsem pa razprla notranjo krajino dramske junakinje. Besedilo spremlja stopnjevanje bolezni in ob težkih preizkušnjah Alice in njenih najbližjih govori tudi o tem, da se življenje nadaljuje in da ni v njem nič samoumevno. Ob soočenju z neznanim smo vsi krhki in ranljivi, obenem pa bolj dojemljivi za nova, marsikdaj presenetljiva spoznanja.
Po romanu Lise Genova so leta 2014 posneli tudi filmsko uspešnico in igralka Julianne Moore je za vlogo Alice prejela številne nagrade, med njimi oskarja.
Darja Dominkuš
Beg za spominom
Smrt ni nujno najslabša novica. Obstajajo tudi slabše. Kaj se dogaja z nekom, ki pri polni zavesti dojame, da so mu nenadoma, nepričakovano, sredi dinamičnega in aktivnega življenja pričeli razpadati možgani? Počasi, ampak ireverzibilno. Progresivno. Zaradi atrofije možganskih vijug. Zaradi senilnih plakov. Zaradi nevrodegenerativne bolezni, ki ubija spomin. Ga počasi razkraja. Zaradi bolezni, ki te dezorientira v času in prostoru. Zaradi katere se človekova presoja razblinja in zavest sesuva. In da to še ni vse. Sesuva se tudi svet okrog njega. Sesuva se tistim, ki so mu najbližji.
Igra Še vedno Alice ima trdo jedro. Seveda je okrog tega jedra zgodba. So družinski odnosi, so družbeni statusi in so različna razmerja. Ker romani, filmi, gledališča potrebujejo zgodbe. Ker v pokrajinah umetnosti težko najdeš krajšo pot do resnice. Ampak nukleus te zgodbe ostaja neusmiljen. Surov. Krut. Ker pri vsem skupaj ne gre samo za pot brez povratka. Gre predvsem za spoznanje, da te na tej poti neizogibno čakajo trenutki, ko se boš do skrajnih moči oklepal poslednje bilke človeškega, preden se dokončno ne ugrezneš in izgineš v živem pesku pozabe.
Ampak na srečo to ni vse. Obstaja tudi dobra novica. Da so razlogi, zakaj se ukvarjati z igro. Zakaj delati gledališče.
Matjaž Zupančič
