Ruth Hrelja je Lendavčanka, na začasnem delu v Ljubljani. Po študiju in delu v Mariboru, Budimpešti, Atenah, v Franciji, na Hvaru ter v Bruslju, sedaj že četrto leto dela v kulturni diplomaciji na enem od ljubljanskih veleposlaništev.
V osnovni in srednji šoli ni pretirano rada brala pravi, potem pa se je z vpisom v mariborsko univerzitetno knjižnico to spremenilo, pravzaprav prešlo v skrajnost, saj si je obljubila da bo nekega dne prebrala vse knjige, ki jih premore Univerzitetna knjižnica. Seveda je njen načrt kar hitro padel v vodo, a strast do branja knjig je ostala. Če je le mogoče, bere v izvirniku. Knjige pa ne le bere, ampak jih tudi strastno kupuje. To je njen skrajšan seznam čtiva, ki ga priporoča:
Ante Tomić: Čudo u Poskokovoj Dragi (Hena.com, 2016)
Najraje imam knjige, ki me potegnejo vase tako zelo, da jih ne morem odložiti. Tako dobesedno, da sem na primer v Budimpešti morala sestopiti s tramvaja, ker me je ob branju romana Ante Tomića, Čudo u Poskokovoj Dragi zagrabil smejalni krč in plaz solz se mi je ulil po licu.
Sedem kilometrov navkreber od Smiljeva, v hajdučki republiki, ki priznava samo svoje zakone, živi vdovec Jozo Poskok s svojimi štirimi sinovi. Njihova okrnjena skupnost ima vprašljive higienske, prehrambne in sociološke navade in država s svojimi zakoni nima nobene moči tukaj. Vse dokler se najstarejši sin Krešimir ne domisli avantgardne ideje: najti ženo in jo pripeljati v svojo utrdbo, ki ji manjka le ena stvar - ženska roka.
Na moji knjižni polici se nahajajo čisto vsa dela tega sodobnega hrvaškega pisatelja. Toplo ga priporočam vsem, ki se ob branju želijo zabavati! Nekaj njegovih del je na voljo tudi v slovenskem prevodu.
Dragomán György: Máglya (Magvető, 2014)
Ker sem zaposlena v kulturi, imam to srečo, da sem tudi osebno spoznala veliko znanih in manj znanih imen, katerih dela so me navdušila. Eden od teh avtorjev je tudi Dragomán György, madžarski pisatelj in prevajalec, katerega knjiga Máglya me je tako navdušila, da sem si kar naročila vsa njegova dela.
Máglya je zgodba o tem, kaj se zgodi, kadar se neka država osvobodi zatiranja. O tem, kako nekateri nosijo težo preteklosti na plečih. O tem, kako so skrivnosti ostale skrite in o tem, kako lahko nasilje ponovno izbruhne.
V slovenščino je preveden njegov roman Beli Kralj (A fehér király), ki je izšel pri založbi Didakta.
Zoran Knežević: Dvoživke umirajo dvakrat (Cankarjeva založba, 2014)
Če ne bi delala v kulturi, morda nikoli ne bi slišala in spoznala Zorana Kneževiča, ki je prejel nagrado za literarni prvenec in sicer za svojo zbirko kratkih zgodb Dvoživke umirajo dvakrat, s katero prinaša vpogled v življenje priseljencev iz bivših jugoslovanskih republik.
Kristian Novak: Črna mati zemla (Algoritam, 2013)
Kristiana Novaka, še eno ime, ki sem ga imela čast spoznati in sicer v Budimpešti na Mednarodnem Knjižnem Sejmu leta 2014, ko so v madžarščino prevedli odlomek iz njegovega več kot odličnega romana Črna mati zemla. Takrat se mi niti sanjala ni, da je original tako dober! In da, Međimurci govorijo međimursko, in ne standardne hrvaščine!
Slovenski prevod je letos izšel pri založbi Modrijan. Trenutno berem njegovo Ciganin, ali najljepši. V slovenskem prevodu je izšel pri založbi Beletrina.
Krisztina Tóth: Akvárium (Magvető, 2013)
Včasih se zgodi, da imam s katerim avtorjem rahlo obsesijo. V to skupino vsekakor spada ena najbolj branih in priljubljenih avtoric (nooo, pa nas je več! J) Krisztina Tóth. Vsakih nekaj tednov preverim, ali je že izšlo kaj novega z njenim podpisom. Saj ne moram posebej poudarili, da sem jo imela možnost spoznati, kajne?
Izmed vseh njenih del sem izbrala Akvárium, ker je to bila prva njena knjiga, s katero sem se srečala med študijem v Budimpešti. V njej avtorica z izjemnim občutkom meša naturalizem, ironijo in črni humor.
Erlend Loe: Naive. Super
Norveški pisatelj Erlend Loe, avtor satirične proze, nekateri pravijo tudi »naivne« je moj naslednji favorit. Njega (na žalost) prebiram v prevodu. Njegovo delo Naive. Super je preprosta zgodba o zapletenih stvareh.
Mojca Širok: Pogodba (Mladinska Knjiga, 2018)
Potem so tukaj še Mojca Širok in njen kriminalni roman Pogodba. Vendar svetujem, da ne naredite iste napake kot sem jo storila jaz: preden bi prebrala Pogodbo, sem se lotila vseh knjig italijanskega raziskovalnega novinarja, pisatelja in diplomiranega filozofa Roberta Saviana, ki mu neapeljska mafija grozi s smrtjo.
Boris Dežulović – Jebo sad hiljadu dinara (Europapress holding, 2005)
Seznam bi lahko nadaljevala v nedogled, a ga bom zaključila z Borisem Dežulovićem in njegov roman Jebo sad hiljadu dinara.
Jebo sad hiljadu dinara je roman, katerega zgodba se odvija od zore do mraka nekega poletnega dne sredi hrvaško-bošnjaške vojne v Bosni in Hercegovini - je eden od mnogih poskusov raziskovanja nesmiselnosti vojne ter vloge uniforme v življenju in smrti človeka, vojaka in budale.
