Včeraj smo v Lendavi na Glavni ulici v pločnike pred nekdanjimi domovanji treh judovskih družin umestili kamne spotikavce, tlakovce spomina in jih tako na simboličen način vrnili na ulice našega mesta.
Spominska pokrajina nekdanje lendavske judovske skupnosti je z včerajšnjim dogodkom polaganja kamnov spotikavcev, tlakovcev spomina še bogatejša. Mnogo identifikacijskih točk nekdanje prisotnosti in življenja Judov v Lendavi nas v Lendavi zavezuje k negovanju zgodovinskega spomina na skupnost in njene posameznike, ki so ključni tvorci zanimivih in vznemirljivih zgodb, ki sooblikujejo identiteto Lendave in tvorijo zgodbo njene žlahtne preteklosti.
Tlakovce spomina so v Lendavi položeni v spomin na člane družine Blau, družine Balkányi in člane družine Schwarz.
»O žrtvah totalitarnih režimov smo tukaj v Lendavi govorili že konec avgusta, ko je Predsednik Republike Borut Pahor gospodu Borisu Hajdinjaku predal listino o častnem pokroviteljstvu nad projektom polaganja tlakovcev spomina, ki težko predstavljivi tragičnosti druge svetovne vojne daje konkretna imena in konkretne usode prav pred njihova zadnja domovanja,« je v svojem nagovoru na slovesnem uvodu pred Mestno hišo povedal župan Občine Lendava Janez Magyar in se ob tem ozrl tudi na tragično usodo judovske skupnosti.
»Proces uničenja evropskega judovstva je v pokrajini ob Muri bil na žalost učinkovito in katastrofalno izpolnjen. Več kot 85 odstotkov Judov je bilo pobitih v času vojne, skoraj vsi preostali so odšli iz pokrajine kmalu po njej. V Lendavi so ostale njihove hiše, tovarne, trgovine, gostišča, hotel, sinagoga in pokopališče, tihi in osamljeni varuhi zgodb in opomniki prisotnosti skupnosti, ki je dala mestu trajen in neprecenljiv pečat. Pustila je neizbrisne sledi, ki so v tradiciji industrijskih in obrtnih panog opekarništva, dežnikarstva, gostinstva, bančništva, hotelirstva, tiskarstva, lekarništva ter mnogih drugih segmentov družbenega udejstvovanja živele še mnoga desetletja, vse tja do praga 21. stoletja. Največji organiziran zločin v zgodovini civilizacije mora kot opomin in klicaj človeštvu živeti v oblikah, ki bodo ostale tudi takrat, ko zapuščina pričevanj preživelih ne bo več na razpolago. Dogodki in posamezniki okoli nas namreč opozarjajo, da nemirni časi ne počivajo nikoli, zato nobena gesta spominjanja, opozarjanja ter klica k razumu in človečnosti ni odveč. Največja odgovornost pa je na nas. Na ljudeh, ki krojimo in usmerjamo javno življenje in javno mnenje. S človeško in tudi politično modrostjo si moramo na vseh ravneh prizadevati, da zajezimo vse, tudi tiste najbolj tihe in zakrinkane znake nestrpnosti in poskuse razdvajanj."
Foto: Tomaž Galič
